Telo glasu

Telo glasu

Performans

Vse, kar je zamolčano, pleše v telesu. Kar je izrečeno, ga vrti naokoli.

Telo glasu je nadaljevanje raziskave vmesnega prostora med glasom, gibom, gesto in telesom. Solo predstava je hkrati nadaljevanje projekta oziroma avdio-video instalacije obrazi glasov/šum, ki je nastala marca 2015 v produkciji zavoda MOTA. Posnetke glasov, ki so nastali in služili kot zvočni material omenjene instalacije, bodo skladatelji Matej Bonin, Tomaž Grom in Alessandro Bosetti skomponirali v novo nastale zvočne pokrajine, ki bodo služile kot partner v dialogu s telesom, gesto oziroma gibom.

»izdih. tlesk. zehanje. trzljaj. klokot. prhanje. mižikniti. pomislek. vdih. šklepetati. sunek. razpeti. zateg. tukaj trzniti. sesesti se. izdihniti. kolcniti. zatakniti se. obstati vmes. požvižgovati si. iti na prste. sesljati. obviseti. krč in zatuliti. malo. se oprijeti. sebe. dotik tal. izjecljati. ne-sebe. pod nogami. praznina ust. zažreti se sebi v telo. vzdigniti se skozi glas in podpreti. dati mir trebuhu. zamižati pred seboj. se prijeti za glavo in potolažiti roko. preskočiti prst, si pustiti prekucniti in obležati v odmevu. potem pa trikrat: poslušati se še v ne obstoječem, kasneje v nedorečenem prisluhniti, še v ne izraženem se uzreti. izjaviti nekaj tja v en dan. se v eliko premikati. tja in sem. v nekaj drugega. opustiti pričakovanje, popustiti. se ne vzeti resno. zgrešiti se spet in spet. v balansu. zagnati samorefleksijo, se raztelesiti v šepet.« (Irena Tomažin)

 

Iz kritik:

Bolj kot za raziskovanje človečnosti, gre za desubjektivizacijo, za prestop v prostorskost. V interakciji s tehnologijo se večina predstave zgodi v prostoru. (Pia Brezavšček, Radio Študent)

Performarka Irena Tomažin je znova opozorila na svoj raziskovalni potencial na področju giba in vokala, tokrat z novo uprizoritvijo Telo glasu, kjer nazorno iz gibanja izpoje svoj glas. Ko prav z gibom in raztegom določenega dela telesa, npr. roke, iz grla ustvari različne šume in glasovne vibracije, kar spominja na znane vzgibe ptic in pernatih živali tik pred tem, ko se zazna njihov zvok oglaševanja ali petja. (Daliborka Podboj, Parada plesa)

Že leta raziskuje glas kot entiteto, glas kot organ, kot zvok ali kot vokal, glas kot kakovost in glas kot znamenje ali znak in iz predstave v predstavo dokazuje, da je mogoče tematiko poglobiti, jo zaobrniti, na novo osvetliti. Njena prednost je, da je na področju raziskave glasu pionirka – gre za v scenskih umetnostih deficitarno zanimanje (ne le pri nas, pač pa tudi v mednarodnem prostoru) –, vendar ni to ves njen unikum. Tomažinova se zaveda zlasti fragilnosti materije, s katero dela oziroma ki jo iz predstave v predstavo obravnava; zaveda se vseh pomenov pojma raziskovanja in doslej še nikoli ni pristala na prikazovanje učinkov svoje glosolalije. (Ana Schnabl, Dnevnik)
 

Irena Tomažin je plesalka, koreografinja in vokalistka ter podiplomska študentka filozofije. Večinoma deluje in ustvarja v plesno-gledaliških predstavah ter eksperimentalni improvizirani glasbi. Doslej je naredila šest avtorskih projektov, med katerimi je bil prvi plesni prvenec Hitchckove metamorfoze, s solom Kaprica pa se je že začela osredotočati na glas. V naslednjih delih je začela intenzivneje delati na samem glasu – (S)pozaba kaprice, Kot kaplja dežja v usta molka (posebna pohvala žirije za najobetavnejšo koreografko na festivalu Gibanica leta 2009), Splet okoliščin, Okus tišine vedno odmeva (nagrada žirije in občinstva za najboljšo predstavo festivala Gibanica 2012). Izdala je solo album Crying Games in Taste of Silence. Redno vodi delavnice glasu doma in v tujini.

 

 

« Napovednik|Glasba|Ples in gledališče