’68

’68

Plesna predstava / diptih

Kaj sploh danes pomeni revolucija? Angažirani nastop EnKnapGroup pod taktirko treh prodornih koreografov mlajše generacije ponuja možne odgovore. Ostro, odločno, nesramno pop. Za. Tandem Rosana Hribar in Gregor Luštek v ospredje postavlja preplet koreograf(a)-plesalci: "To je naše delo, tu bomo vztrajali." Slovaško-madžarski avtor Csaba Molnár gledalcu ponuja vrvenje pred vrhuncem, ritem protesta - in svobodno interpretacijo.

Širše tematsko izhodišče plesne predstave ’68 – diptiha slovenskega koreografskega tandema Rosana Hribar in Gregor Luštek ter madžarsko-slovaškega avtorja Csabe Molnárja (po konceptu Iztoka Kovača) – je revolucionarno leto 1968 s svojo svetovno eskalacijo družbenih konfliktov ter uporom proti kapitalistom, birokratskim elitam, politični represiji in vojski. Čeprav so se politične elite po državljanskih protestih v 1950. in 60. letih zamajale, se niso zrušile, zaradi česar je prišlo do eskalacije radikalnih skupin, tako levičarskih kot desničarskih, ki so s terorjem želele spremeniti svet.

’68 pod taktirko treh prodornih koreografov mlajše generacije v angažiranem nastopu mladega mednarodnega plesnega ansambla EnKnapGroup tematizira, reaktualizira in rekontekstualizira te teme v sodobnosti. Ponuja možne odgovore, spletene s sodobnim svetom, in niza nova vprašanja. Ostro, odločno, uporno. Ni manifesta, je pa dramaturgija upora!

***

ROSANA HRIBAR & GREGOR LUŠTEK:
Ni manifesta

»Nikoli ne bomo ničesar spremenili. Samo plešemo lahko.« Koreografski del Rosane Hribar in Gregorja Luštka temelji na upornem, skoraj nihilističnem premisleku in zamiku: da je iskreno politično samo osebno (politično), da je iskrena pozicija ustvarjalca lahko zgolj to – iskrena in ne-tezna, narativna, aktivistična. V ospredje sekvenc tako postavljata plesalce, natančneje preplet koreograf(a)-plesalci. »To je naše delo. To je naš ples. Tukaj bomo vztrajali.«

Okus revolucije, upor avtoritetam, vonj barikad in trušč tisočglavih množic se v njunem delu preslikavajo v izstop(anje) in (so)delovanje posameznika na odru, »res v odnos, da res plešeš z nekom in ne za nekoga«; v gestalt prenos občega v partikularno. A prav ta cokla lahko mehanizem upora zaustavi v škripanje od-pora; ne resignacije, temveč podpisovanja in pripisovanja: ne pomenov, pač pa počutij.

Predznaka krivde in užitka, s katerima se sodobnik projicira na aktualna prebujanja množic, se v pričujočem odrskem delu kažeta intimno, v razgaljanju, v dopuščanju. V njunem delu ni manifesta, so pa manifestnost, prisotnost, sedanjskost. In so temeljna vprašanja, stara precej več kot 45 let, ki nas ločijo od naslovne pomladi narodov: vprašanja sebičnosti in vzajemnosti, vprašanja doslednosti in praktičnosti, vprašanja revolucije in zgodovine. Ni odgovorov. So vprašanja.

CSABA MOLNÁR:
Dramaturgija upora

ILUZIJA MANIPULACIJA NEZADOVOLJSTVO NELAGODJE NEMOČ NEMIR ZMEDA UNIČEVALNOST POSAMEZNIK PARANOJA RAZPAD SMRT HRUP VZNEMIRJENJE VRENJE TRENUTEK ISKRA KRIK GLAS SANJE UPANJE REAKCIJA CILJ ODPOR MNOŽICA SKUPNOST BOJ BOLEČINA PREDANOST VZTRAJNOST MOČ DRŽA LJUBEZEN SPREMEMBA ZAUPANJE ZMAGOSLAVJE

Slovaško-madžarski avtor Csaba Molnár se je premise lotil drugače. V predstavo poskuša zrcaliti dramaturgijo upora, vrvenje pred vrhuncem, ritem protesta. Po njegovem je revolucija namreč le končni rezultat dolgotrajnega procesa, ki jo predhaja in ki običajno ni zaznan. Slike in podobe, ki jih je našel, prevaja v fizičnost plesalcev. Razpršen po svetu (Madžarska – Slovaška – Belgija – Italija) se Molnár tematike loteva intimno, prevaja pa jo v javno: v analizo dramaturgije upora, preneseno na dinamiko skupine, plesa in odra.

Manipulacija, nezadovoljstvo, nelagodje, zmeda, destruktivnost, vznemirjenje ... Molnár gledalcu ponuja slike, asociacije, ki pa niso politično determinirane oziroma so prepuščene svobodni interpretaciji. »O letu ’68 namreč ne moremo govoriti brez svobode – svobode gledalca!«

« Napovednik|Ples in gledališče