FEMINA

FEMINA

Plesna predstava

Trajen vtis, ki ga je Femina pustila na lanski platformi NID – New Italian Dance Platform – v Vicenzi, znova potrjuje Compagnio Abbondanza / Bertoni v vlogi ene najvidnejših zasedb italijanskega sodobnega plesa. Zavod En–Knap in Kino Šiška gostita plesno skupino, ki od leta 1989 oblikuje italijansko plesno sceno, kaleč identiteto, ki je visoko plodovita in ob tem ostaja edinstvena: njen plesni jezik je globoko ukoreninjen, a vedno v gibanju.

Srečanje dveh mislecev in dveh teles – Michele Abbondanza in Antonella Bertoni – je spodbudilo zanimivo kariero: od šole Alwina Nikolaisa v New Yorku do poetične improvizacije Carolyn Carlson, od študija pri Dominiqueu Dupuyju v Franciji do tihe discipline zena. Compagnia Abbondanza / Bertoni je zasedba, ki ne samo nastopa, temveč poučuje, raziskuje in oblikuje obzorje plesnega. Njeno delo ne pomirja, temveč vznemirja, ne ponuja odgovorov, temveč sprašuje. Ne objema in ne izključuje, temveč premika, izmika, odriva, razkriva. Od leta 2005 ima zasedba rezidenco v Teatro alla Cartiera v Roveretu.

Femina (2023) je drugo poglavje triletnega projekta Io è un altro (Jaz je nekdo drug), ki se je namenil prevesti žensko obliko, njeno težo, njeno mnogoterost in njeno protislovje v gibanje. Finalistka nagrade Ubu 2023 za najboljšo plesno predstavo in cenjena stalnica na evropskih odrih, Femina nadaljuje neomajno avtorsko raziskovanje identitete, njenih prelomov in njenih fluidnosti.

Femina, ne ženska. Femina, več kot ženska. Femina, koncept, mehanizem, ideal (?) ženske, ki je vselej v postajanju, nikoli tam, vselej skoraj, nikoli prava. Nečloveška, več kot človeška. Oblečene v nežno, koži podobno spodnje perilo in bleščeče, blondinkam podobne lasulje, ostanke ženske odtujenosti, ali pa emancipacije, potopljene v neusmiljen, sintetičen zvok albuma Dysnomia skupine Dawn of Midi, s praznim in čistim, geometrijskim ozadjem, štiri plesalke se poženejo v neprekinjeno gibanje, tok zamenljivih gibov in gest, njihovih variacij, odstopanj, ki postajajo njihove sublimacije, ki se izogibajo osebnosti ali individualnosti v korist funkcionalnosti ali celovitosti, ter postajajo mehanizem ali mehanične skulpture ženskosti, navidezno razvezane od ponosa ali bolečine, socialnosti ali solidarnosti, da bi občinstvo na koncu pod strogo, skoraj inženirsko koreografijo prisile, ali pa privolitve, razbralo utrinke krhkosti in človeškosti. Vaja v skupnem, razvezanem ženskem boju? Utopična ali distopična ženska osvoboditev? Vselej v postajanju, nikoli tam, vselej skoraj, nikoli prava. Nečloveška, več kot človeška. Na koncu? Rez v zvoku in sceni. Izrez ženske in ženskosti se lahko konča le z rezom odrešenja, brez katarze, sublimnega gona Femine (2023).

Iz medijev:

Femina je minimalistični dnevnik o bistvu žensk, sestavljen iz neizprosnega zbiranja vseh tistih podrobnosti, ki nosijo polovico neba ... Koreografija Antonelle Bertoni pa nikoli ni nevtralna, tudi ko postane ledena: za tem razvrščanjem gest, za tem robotskim videzom gimnastičark iz Iztrebljevalca je čutiti nerazrešljiv nemir.

—Rosella Battisti, Rumor(s)cena

Občutek, ki lebdi med občinstvom, je, kot da opazujemo segment nečesa, kar se odvija, kar se mora odvijati s strogim koreografskim inženiringom, ne glede na nas, celo (in vselej) v naši odsotnosti, ne da bi nam kdaj ponudilo olajšanje in katarzo človeškega.

—Ilaria Rossini, Teatro e Critica

Vidimo ženske, ki šepetajo s svojimi telesi, sprašujejo, vzklikajo ... v medsebojnem iskanju in preiskovanju izvajalk ostaja nekaj radostno skrivnostnega, neizrekljivega, pripravljenega sprožiti prave kratke stike ...

—Pier Paolo Chini, Modulazioni Temporali

 

« Napovednik|Ples in gledališče