Potujoči kino Bridka Bebiča predstavlja: “Od kovača do knapa: s španskimi borci naprej!”

Potujoči kino Bridka Bebiča predstavlja: “Od kovača do knapa: s španskimi borci naprej!”

»kinoušesni« glasbeno-filmski projekt

Bratko Bibič o sodelovanju z EN-KNAP-om:
»Moje sicer bolj sporadično sodelovanje z Iztokom Kovačem in skupino EN-KNAP se je začelo na začetku, t.j. leta 1993 v Leuvenu v Belgiji s predstavo »Razširi krila, slon nerodni«, v kateri je Iztok pomešal gib, ples, šport in igre na srečo, prostor glasbe pa razdelil med mojo in tisto Johna Zorna.  Takrat sem - kljub predhodni izkušnji s skupino Begnagrad v eni od predstav izraznega plesa v drugi polovici 70. let (Jasna Knez) ne prav zares doma na plesnem terenu - med spremljanjem produkcije predstave (vaje plesalk in plesalcev) prišel do verjetno ne posebno izvirnega spoznanja, da sodobni ples glasbe pravzaprav ne potrebuje. Vsaj ne vedno, povsod in za vsako ceno. Možno je, da sem to spoznanje dolžan Juhu Saarinenu, finskemu gluhonememu plesalcu, ki je bil del ekipe. Sodelovanje z Iztokom se je najprej zaokrožilo leta 2013 na odru Španskih borcev s sodelovanjem v improviziranem plesno-glasbeno-govornem nastopu ob 30. obletnici  tistega prvega. Bilo je ludo i nezaboravno. Vmes smo se pofočkali še v »Domu svobode« (1999/2000), zdaj pa nadaljujemo s 25. obletnico pomednarodnenja En-Knapa. Topot s potovanjem skozi zgodovino, kakor se je zapisala in se (mi) kaže in sliši v vrsti filmov, začenši z »Narava beso« (1995), s katerimi Iztok pušča svojim odrskim in pedagoškim produkcijam vzporedne sledi za sabo. Če bo šlo tako naprej - kajti: vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo -, potem ne bo dolgo tega, ko bomo obhajali 100. in/ali 0. obletnico obenem. Če ne tukaj, pa kje drugje. Se vidimo & slišimo & gibamo!«

V dolgoletnem, večstranskem delovanju koreografa in plesalca Iztoka Kovača in Zavoda EN-KNAP plesni filmi po številu in trajanju nemara ne zasedajo osrednjega ali vsaj ne zelo izpostavljenega mesta. So pa pomembna stalnica ne le filmskega dokumentiranja, temveč tudi sprotnega refleksivnega nadgrajevanja in razširjanja okvirov odrskih produkcij in za Kovača značilnih koreografij, metod in estetik sodobnega plesa. Z njimi Kovač, ki podpisuje zasnove vseh in občasno sorežiserstvo nekaterih filmov, izkazuje tudi močno afiniteto do filmskega medija in izraza per se, kongenialnega partnerja pa je našel v Sašu Podgoršku, ki - z izjemo dveh - podpisuje režijo večine filmov: »Vertigo Bird« (1997), »Dom Svobode« (2000), »Kaj boš počel ko prideš ven od tu?« (2005) in »Vašhava« (2014). Vsekakor filmi zaslužijo dolžno jubilejno pozornost, še posebno v luči pomanjkljive produkcije sodobno-plesnih filmov na Slovenskem sploh. Namesto klasične retrospektive sicer ne dovolj javno predvajanih filmov je glasbenik Bratko Bibič skupaj s sodelavcema Eduardom Raonom in Vidom Drašlerjem zasnoval »kinoušesni« glasbeno-filmski projekt »Od kovača do knapa: s španskimi borci naprej!«. V projektu predstavlja prvi film iz opusa, »Narava beso« (r. P. Otten & I. Kovač, 1995) - istega leta je bil premierno predvajan prav v dvorani Slovenske kinoteke - okvirno izhodišče kreativne montaže izbranih filmskih sekvenc, fragmentov in zvočnih zapisov iz drugih filmov, ki jih povezuje nabor elementov, kateri - mutirajoč v času, zasedbah, koreografijah, mikrolokacijah, ambientih, zvokih itd. - tvorijo rdečo, včasih, kot v primeru filma »Krotilci časa« (r. Dan Oki, 2002)  tudi diskontonuirano - nit Kovačevega celotnega filmskega opusa. Gre za vstop v arhiv »najdenih posnetkov«, njihove selekcije in pregrupiranja na osiščih novega, drugačnega pogleda in posluha. Soodvisno komponiranje zvočnih zapisov in filmskega gradiva se nadgrajuje z živo igrano glasbo in zvočenjem med projekcijo, kar evocira tisti košček prezence plesnega odra, ki je v filmski reprezentaciji po definiciji odsotna tako v času kot v prostoru.
 

« Napovednik|Glasba