EnKnapGroup: SOLO-SOLO

EnKnapGroup: SOLO-SOLO

Improvizacijski plesni predstavi

Solo-Solo predstavlja deli UTOPIJAZDAJ (v iskanju lepega življenja) Benceja Mezeija, and Tok misli: Ona in druge reči Luka Thomasa Dunna, ki sta oba mlada plesalca in člana mednarodnega plesnega ansambla EnKnapGroup. Dogodek prinaša obe deli v duhu njunega nadaljnjega eksperimentiranja in raziskav.

 
Bence Mezei:
UTOPIJAZDAJ (v iskanju lepega življenja)

UTOPIJAZDAJ (v iskanju lepega življenja) je prvo avtorsko delo mladega madžarskega plesalca (trenutno član skupine EnKnapGroup) Benceja Mezeija. Solo predstava- miniaturka črpa iz začetnega vprašanja o lepoti: v čem in kako jo iskati? Bence išče skozi početje, vedno v odnosu do nečesa - do telesa, predmeta, glasbe in prostora. Gradi in ruši. Vedno znova se napoti proti doseganju ultimativnega cilja in poskuša ustvariti nekaj, kar bi za trenutek obstalo, to končno pa se ves čas izmika, pada, se transformira v nekaj drugega, nepričakovanega. Iskanje »zaklada« je tako potovanje, kjer bolj kot destinacija štejejo posamični trenutki, koraki, prebiski in premiki.

Kot del dvojnega solo večera namerava eksperimentirati in se poigrati s poprejšnjo obliko predstave; ponovno bo obiskal delo, ga razčlenil in znova uprizoril kot del nadaljnje raziskave.


Luke Thomas Dunne, Igor Večerič:
TOK MISLI: ONA IN DRUGE REČI

Pri Luku Thomasu Dunnu, ki je svoje delo prvotno predstavil v okviru avtorskega večera EnKnapGroup CTRL-ART-DEL (maja 2012), sta gib in besedilo neločljivo povezana: podobno kot gib so tudi misli lahko zaokrožene, povezane ali prelomljene. »Pogosto pišem, sam zase, spontano in običajno tedaj, ko se me nekaj ali nekdo dotakne. Temu pravim ’pisanja’. V svoji raziskavi sem ta pisanja skušal uskladiti s svojim gibom in zvokom (Woo-D), vse pod načelom improvizacije, pod načelom toka misli.« Luke Thomas Dunne

Tokrat, drugačno in v novi preobleki. Misli in občutja se s časom spreminjajo in sedaj, štiri leta od rojstva projekta, avtorja Luke Thomas Dunne in Igor Večerič odkrivata igro, medsebojne odnose, ter ponovno raziskujeta tok misli.

’Ona,
ona je vedno razlog,
ne vedno ista,
toda
njeno ime,
spomnim se narave tega problema.
njen obraz,
meni tako poznan kot moj lasten,
pišem pismo,
ki ga še nisem
napisal,
in kot bicikel
čaka;
ne na toplega prijatelja od zgoraj,
pač pa na toplino besede
ali dveh.
Vem, da bi moral, obljubil sem,
toda ...
Njen obraz,
mi je poznan,
narava tega problema,
še enkrat priznam,
se spovem,
njeno ime
ni vedno isto.

Gre pač za to,
da
vedno obstaja
Ona.’
 

« Napovednik|Ples in gledališče