Tankograd

Tankograd

Projekcija dokumentarnega filma

Mnogo let po hladni vojni se mlade generacije Rusov soočajo z neizprosno dediščino ZSSR: radioaktivnimi nesrečami, izpusti in odpadki proizvodnje jedrskih bomb. Čeljabinsk v zahodni Sibiriji je eno najbolj radioaktivnih mest na zemlji, v katerem je sevanje nekajkrat večje kot v Černobilu. Mesto, ki se je nekoč imenovalo Tankograd, je ime dobilo zaradi množične proizvodnje sovjetskega orožja in tankov med drugo svetovno vojno. To je bilo rojstno mesto ruske jedrske bombe, ki je med hladno vojno postalo eno skrivnih sovjetskih mest. V 50. in 60. letih se je v okolici mestne nuklearke Majak, ki se nahaja le okrog 60 kilometrov od središča mesta, zgodilo več hudih jedrskih nesreč in izlivov, o katerih so prebivalce dolgo obdržali v nevednosti. Danes tovarna jedrskega orožja obratuje kot skladišče jedrskih odpadkov iz Rusije, Evrope in ZDA. Zaradi nestabilnosti radioaktivno onesnaženih območij preti razlitje v Severno morje. Čeljabinsk je grozeča okoljska katastrofa.

Toda nenavadno mesto obenem premore tudi eno najbolj živahnih in brstečih plesih scen v Rusiji. Tankograd, liričen dokumentarni film govori o skupini za sodobni ples iz Čeljabinska pod vodstvom pionirke ruskega sodobnega plesa, koreografinje Olge Pona, v kateri mladi plesalci, med njimi solistki Maša in Volva, najdejo upanje v mračni ruski realnosti s pomočjo plesne umetnosti. Film, ki ga odlikuje tudi izjemna glasba dueta Ghost Society, je delo večkrat nagrajenega režiserja Borisa B. Bertrama, ki je med drugim sodeloval tudi z Larsom von Trierjem.

Film bo predvajan dan pred gostovanjem Gledališča za sodobni ples iz Čeljabinska, o katerem govori.


Po projekciji bosta sledila srečanje in pogovor s koreografinjo in vodjo ansambla, prvo damo ruskega sodobnega plesa, Olgo Pona, in Aatom Hougeejem, ustanoviteljem Evropskega centra za razvoj plesa (EDDC), ki zadnjih deset let živi in deluje v Čeljabinsku. Pogovor bo vodil  Iztok Kovač, koreograf, plesalec in pedagog ter umetniški direktor EN-KNAP.

Trajanje: 58 minut

O avtorju

Večkrat nagrajeni filmski režiser Boris B. Bertram (roj. 1971) je nekdanji novinar Radia Danska. Leta 1999 je začel sodelovati v kreativnem oddelku Zentropa Real, dokumentarnega oddelka Larsa von Trierja, v okviru katerega je režiral več filmov in TV-serij za dansko javno televizijo. Magistriral je iz komunikacijskih ved in socialnne psihologije, diplomiral pa iz filmske režije na Danski nacionalni filmski šoli. Kot asistent režije je vrsto let tesno sodeloval z režiserjem Jorgenom Lethom (The Erotic of Human Being, 2010).

Več o filmu na njegovi spletni strani.

 

Iz prispevka časnika The Guardian:

»Čeljabinsk, mesto, v katerem skupina živi in deluje, je bilo poimenovano kot ’najbolj radioaktivno mesto na svetu’ na račun vrste katastrofalnih jedrskih nesreč od 1940. let dalje, ki so se dogajale zaradi bližnje tovarne jedrskega orožja. Najhujša nesreča se je zgodila leta 1957 v shrambi jedrskih odpadkov, ki je povzročila radioaktivno sevanje, sedemkrat večje od sevanja v Černobilu. Osupljivo je, da so mestu dovolili še naprej delovati, prebivalce pa so pustili v nevednosti o tem, da jih okolje zdaj smrtno ogroža. 

Sama Olga Pona se je preselila v Čeljabinsk v poznih 1980. letih, ko ji je bilo 15 let, najprej zaradi študija traktorske mehanike, nato pa plesa. Njena trmasta odločenost, s katero je oblikovala lasten stil sodobnega plesa, je vredna vsega občudovanja, kajti vse, kar je tedaj imela na razpolago, je bilo le nekaj piratskih plesnih videov z Zahoda. Še večjega občudovanja je vredna njena odločitev, da ostane v Čeljabinsku tudi potem, ko se je začela razkrivati strašna resnica o njegovi preteklosti. Skupaj z drugimi prebivalci mesta, ki so odločeni, da se bo življenje v Čeljabinsku nadaljevalo ter da bodo v njem uspevala tako podjetja kot družine, se je Olga Pona odločila za poslanstvo, da v tem grozljivo uničenem mestu ustvarja umetnost.

Olgino delo tako presevata junaškost in pretresljivost tega poslanstva. Na površju Nenehne prekinitve delujejo kot abstraktno delo: njen plesni vokabular je sestavljen iz mišičaste, skulpturalne zlitine baleta, uličnega plesa in kontaktne improvizacije; njegova struktura vključuje spretno oblikovane kontraste stopnjevanja in dinamike. Trinajst plesalcev, oblečenih v ulična oblačila, premore čudovite plesne veščine, toda to, zaradi česar so vznemirljivi, sta izraznost in čuječnost, ki fizično akcijo pretvorita v živ človeški dogodek. /.../

Kot razkriva izjemni dokumentarni film z naslovom Tankograd, je neverjetno, da ta plesna skupina sploh lahko kar koli ustvari: njene produkcije so ustvarjene tako rekoč brez proračuna in večina plesalcev mora imeti drugo stalno delo, da lahko preživi. Čudovito bi bilo videti, česa vse bi bila Pona in njeni plesalci sposobni s spodobnim financiranjem.«

Judith Mackrell, The Guardian
13. julij 2011
 

« Napovednik|Ples in gledališče