OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost)

OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost)

Plesna predstava

»Kovačev povratek iz študijskega potopa v globine prejšnjega stoletja je pravi balzam.«
/Tanz (Zeitschrift), oktober 2013, Arnd Wesemann/

»Magična koreografija prepriča tako kritike kot občinstvo, kar je v sodobnem plesu redkost. ..«
/SME, 22. oktober 2013, Katarína Zagorski/

»Frenetično slavje je skromen opis tega, kar se je zgodilo na odru Kleines Haus. Veličasten večer.«
/Kreisezeitung, april 2013, Corinna Laubach/

»Oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom je to njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava. …«
/Delo – kultura, 30. 10. 2012, Mojca Kumerdej/

OTTETTO Iztoka Kovača koreografsko razstavi in analizira izjemno kompozicijo Igorja Stravinskega Oktet iz leta 1921 ter ga nato rekonstruira in vizualizira. Poleg petih plesalcev EnKnapGroup Kovač v predstavo vključi še osem glasbenikov ansambla Akademije Branimirja Slokarja pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh in skupino vizualnih umetnikov.

V »vizualni mojstrovini«(Kreisezeitung) ples postane matematika, glasba ples, vizualni elementi glasba, koreografija partitura, note plesalci in inštrumenti scenografija. »Magična koreografija« (časnik SME) je odmevala na številnih velikih in prestižnih mednarodnih plesnih festivalih ter prizoriščih po Evropi.

 

Iz gledališkega lista
»V mreži vseh teh glasbenih, koreografskih in vizualnih principov, ki težijo k analogiji – k matematični enačbi in strukturi, raje kot h kontrastnosti, ki je privlačnejša in enostavnejša pot – pa se vzpostavljajo odnosi in razmerja med vsemi elementi predstave. Odnos glasbenikov do dela, ki ga izvajajo (in se ogibajo interpretaciji), odnos plesalcev do vizualnih elementov, razmerje dirigentke do glasbenikov, do partiture in plesalcev.«
Mirta Zajc

»… Glasbeni substrat za celotni večer je povezan z Oktetom Stravinskega, ki pa v svoji ’originalni’, nepotujeni verziji nastopa le ob koncu, kot nekakšen finale, krona zgodovinskega spomina … Tako glasbeni delež predstave govori z nekakšnim »novim« neoklasicističnim jezikom: tudi Stravinskemu se je mogoče približati trezno, z objektivno, ohlajeno glavo, ohraniti njegove zdaj že zgodovinske metode, a jih hkrati potujiti z jezikom sedanjosti.«
Dr. Gregor Pompe

 

Podrobneje o predstavi

Leta 1923 so 16-minutno kompozicijo Oktet Igorja Stravinskega v Parizu razumeli kot skladateljevo slabo šalo. Na premierno izvedbo, ki jo je dirigiral sam Stravinski, se je občinstvo odzvalo s splošno nejevero in neodobravanjem. Čista strukturalna kompozicija enega najpomembnejših glasbenih imen 20. stoletja, vizionarja, revolucionarja in glasbenega enfanta terribla, je napisana za nenavadno kombinacijo pihal in trobil ter brez vsakršnih čustvenih vsebin ali pripovednih elementov.

»Hladno, prosojno in pikantno kot skrajno suhi šampanjec«, kot je glasbo Okteta opisal sam Stravinski, v svoji najnovejši predstavi OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) koreografsko razstavi, analizira ter nato rekonstruira in vizualizira Iztok Kovač. Eden največjih koreografov pri nas, ki je s svojo značilno estetiko in lastnim plesnim jezikom v 20 letih delovanja pritisnil neizbrisen pečat predvsem v mednarodnem plesnem prostoru, privzame Oktet, kot bi ga Stravinski po naročilu napisal prav za ples.

V OTTETTO tako poleg osmih glasbenikov in dirigentke vključi še pet plesalcev in skupino vizualnih umetnikov. Z različnih zornih kotov raziskuje aktualne odnose vključenih umetnikov do tega izjemnega glasbenega dela. Ob živahnih skupnih sekvencah pomenijo ti različni odzivi razširitev pričakovane izvedbe originalnega dela, ki ima zdaj 8-delno strukturo za 14 izvajalcev.

V odmev glasbenemu jeziku Stravinskega Kovač z mednarodno skupino EnKnapGroup razvije specifičen gibalni vokabular, ki temelji na analizi partiture posameznih inštrumentov v Oktetu, ki ga na odru v živo izvaja zasedba slovenskih glasbenikov ansambla Akademije Branimirja Slokarja pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh. Ključno vlogo pri prostorski označitvi predstave igrajo vizualni elementi – projekcije, scenografija in svetloba.

V Oktetu, ki je napisan kot klasični sonatni ciklus, je Stravinski nepričakovano uporabil tehnična orodja baročne in klasicistične glasbe. Sodobnejše harmonije in ritmična kompleksnost tako učinkujeta kot potujitveni efekt v razmerju do polifone tehnike in izbrane predromantične oblike ter naznanjata začetek obdobja neoklasicizma v zgodovini glasbe.

Predstava OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) to 90 let staro glasbeno delo Stravinskega in njegov pomen prerešeta s pogledom ustvarjalcev tega trenutka ter ga prikaže kot še danes relevantnega in aktualnega.

 

Iz kritik

»Oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom je to njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava. … Podobno kot je Stravinski morda naslavljal svoje predhodnike, kot se sedanjost lahko sporazumeva s preteklostjo in nemara Iztok Kovač naslavlja ne le ruskega komponista in glasbo nasploh, ampak tudi samega sebe s točke napetosti, na kateri se je njegovo dosedanje delo sprostilo in se s sledmi preteklosti spodvilo v uprizoritveni novum.«
Delo – kultura, 30. 10. 2012 (Mojca Kumerdej)

»Zanimivo in kompleksno sodelovanje umetnikov različnih časov in miljejev se izkaže kot plodno, virtuozno, estetsko in odrsko izjemno učinkovito plesno, glasbeno, likovno in scensko delo. V njem so si ustvarjalci … dopustili svobodo vseh mogočih bremen in premestitev pomenov, tako na materialni kot na miselni ravni. In uspelo jim je.«
Radio Slovenija 1, 24. 10. 2012 (Petra Tanko)

"Devetinosemdeset let stara skladba Oktet, ki je v glasbo vpeljala neoklasicizem ter strukturalno razmišljanje, je očitno aktualna še danes. Iztok Kovač je dobrih 16 minut dolgo kompozicijo analiziral, rekonstruiral in vizualiziral v sodelovanju z dirigentko Živo Ploj Peršuh in muzikologom Gregorjem Pompetom, ki je pripravil kompozicijske dopolnitve. Predstava je izziv za vse, še posebej glasbenike in plesalce, ki so morali poleg doslednega izvajanja namenjati pozornost še zahtevnemu oblikovanju medsebojnih odnosov. Ker gre v izhodišču vendarle za plesni projekt, velja kljub celostno gledano dobri izvedbi še dodatno izpostaviti EnKnapGroup."
Pogledi, 14. 11. 2012 (Tina Šrot)

»Koreograf Iztok Kovač je, tako kot smo že vajeni pri njegovih dosedanjih plesnih stvaritvah, študijsko kompleksno in docela multimedijsko pristopil k skladateljevemu Oktetu, ni se zadovoljil le s plesno-glasbenim sožitjem ali celo gradil na kontrapunktih skladbe. Kovač je Oktet Stravinskega enakovredno umestil v odrski prostor, ga materializiral v sodobnih plesnih ter vizualnih praksah, tako da glasbena partitura v njegovi koreografiji postane oprijemljiva, dobesedno vidna in slišna, in je del večplastne umetniške celote. Šestnajstminutno skladbo je Kovač razčlenil in jo plemenitil z odrskimi efekti, glasbenimi variacijami in plesnimi vhodi do te mere, da celotna uprizoritev teče eno celo uro. ... Otteto je možno razumeti tudi kot Kovačev dialog s Stravinskim, kot njegovo preverjanje skladateljeve vizionarske sodobnosti in preizkušanja, koliko je ta skoraj devetdesetletna skladba še aktualna za današnji čas. ... Dobro pripravljen profesionalni plesni ansambel EnKnapGroup pod vadbenim vodstvom plesalke in koreografinje Tanje Skok si je na koncu, tako kot vsi izvajalci te predstave, prav gotovo zaslužil odmevni aplavz prepolnega gledališča.«
Paradaplesa.si, 2. 11. 2012 (Daliborka Podboj)

« Napovednik|Glasba|Ples in gledališče