OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost)

OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost)

Plesna predstava

V »vizualni mojstrovini« Iztoka Kovača (Kreisezeitung), ki koreografsko razstavi in vizualizira izjemno kompozicijo Igorja Stravinskega Oktet (1921), ples postane matematika, glasba ples, vizualni elementi glasba, koreografija partitura, note plesalci in inštrumenti scenografija. »Magično koreografijo« (časnik SME), ki je lani odmevala številnih velikih in prestižnih mednarodnih plesnih festivalih ter prizoriščih po Evropi, si bo znova imelo priložnost ogledati tudi domače občinstvo.
 

OTTETTO koreografsko razstavi in analizira izjemno kompozicijo Igorja Stravinskega Oktet iz leta 1921 ter ga nato rekonstruira in vizualizira. Poleg petih plesalcev EnKnapGroup Kovač v predstavo vključi še osem glasbenikov ansambla Akademije Branimirja Slokarja pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh in skupino vizualnih umetnikov.

Po odmevnih evropskih gostovanjih, stoječih ovacijah in razprodanih predstavah na nekaj najuglednejših plesnih festivalih v Evropi mednarodna plesna skupina EnKnapGroup »vizualno mojstrovino«, kot so predstavo koreografa Iztoka Kovača označili tuji kritiki, znova predstavlja na domačem odru v Španskih borcih.

»Kovačev povratek iz študijskega potopa v globine prejšnjega stoletja je pravi balzam.«
/Tanz (Zeitschrift), oktober 2013, Arnd Wesemann/

»Magična koreografija prepriča tako kritike kot občinstvo, kar je v sodobnem plesu redkost. ..«
/SME, 22. oktober 2013, Katarína Zagorski/

»Frenetično slavje je skromen opis tega, kar se je zgodilo na odru Kleines Haus. Veličasten večer.«
/Kreisezeitung, april 2013, Corinna Laubach/

»Oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom je to njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava. …«
/Delo – kultura, 30. 10. 2012, Mojca Kumerdej/

Podrobneje o predstavi

Leta 1923 so 16-minutno kompozicijo Oktet Igorja Stravinskega v Parizu razumeli kot skladateljevo slabo šalo. Na premierno izvedbo, ki jo je dirigiral sam Stravinski, se je občinstvo odzvalo s splošno nejevero in neodobravanjem. Čista strukturalna kompozicija enega najpomembnejših glasbenih imen 20. stoletja, vizionarja, revolucionarja in glasbenega enfanta terribla, je napisana za nenavadno kombinacijo pihal in trobil ter brez vsakršnih čustvenih vsebin ali pripovednih elementov.

»Hladno, prosojno in pikantno kot skrajno suhi šampanjec«, kot je glasbo Okteta opisal sam Stravinski, v svoji najnovejši predstavi OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) koreografsko razstavi, analizira ter nato rekonstruira in vizualizira Iztok Kovač. Eden največjih koreografov pri nas, ki je s svojo značilno estetiko in lastnim plesnim jezikom v 20 letih delovanja pritisnil neizbrisen pečat predvsem v mednarodnem plesnem prostoru, privzame Oktet, kot bi ga Stravinski po naročilu napisal prav za ples.

V OTTETTO tako poleg osmih glasbenikov in dirigentke vključi še pet plesalcev in skupino vizualnih umetnikov. Z različnih zornih kotov raziskuje aktualne odnose vključenih umetnikov do tega izjemnega glasbenega dela. Ob živahnih skupnih sekvencah pomenijo ti različni odzivi razširitev pričakovane izvedbe originalnega dela, ki ima zdaj 8-delno strukturo za 14 izvajalcev.

V odmev glasbenemu jeziku Stravinskega Kovač z mednarodno skupino EnKnapGroup razvije specifičen gibalni vokabular, ki temelji na analizi partiture posameznih inštrumentov v Oktetu, ki ga na odru v živo izvaja zasedba slovenskih glasbenikov ansambla Akademije Branimirja Slokarja pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh. Ključno vlogo pri prostorski označitvi predstave igrajo vizualni elementi – projekcije, scenografija in svetloba.

V Oktetu, ki je napisan kot klasični sonatni ciklus, je Stravinski nepričakovano uporabil tehnična orodja baročne in klasicistične glasbe. Sodobnejše harmonije in ritmična kompleksnost tako učinkujeta kot potujitveni efekt v razmerju do polifone tehnike in izbrane predromantične oblike ter naznanjata začetek obdobja neoklasicizma v zgodovini glasbe.

Predstava OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) to 90 let staro glasbeno delo Stravinskega in njegov pomen prerešeta s pogledom ustvarjalcev tega trenutka ter ga prikaže kot še danes relevantnega in aktualnega.
 

Iz gledališkega lista
»Ples postane matematika, glasba ples, vizualni elementi glasba, koreografija partitura, note plesalci, inštrumenti scenografija ... V mreži vseh teh glasbenih, koreografskih in vizualnih principov, ki težijo k analogiji – k matematični enačbi in strukturi, raje kot h kontrastnosti, ki je privlačnejša in enostavnejša pot – pa se vzpostavljajo odnosi in razmerja med vsemi elementi predstave. Odnos glasbenikov do dela, ki ga izvajajo (in se ogibajo interpretaciji), odnos plesalcev do vizualnih elementov, razmerje dirigentke do glasbenikov, do partiture in plesalcev.«
Mirta Zajc

»… Glasbeni substrat za celotni večer je povezan z Oktetom Stravinskega, ki pa v svoji ’originalni’, nepotujeni verziji nastopa le ob koncu, kot nekakšen finale, krona zgodovinskega spomina … Tako glasbeni delež predstave govori z nekakšnim »novim« neoklasicističnim jezikom: tudi Stravinskemu se je mogoče približati trezno, z objektivno, ohlajeno glavo, ohraniti njegove zdaj že zgodovinske metode, a jih hkrati potujiti z jezikom sedanjosti.«
Dr. Gregor Pompe

Iz kritik

»Oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom je to njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava. … Podobno kot je Stravinski morda naslavljal svoje predhodnike, kot se sedanjost lahko sporazumeva s preteklostjo in nemara Iztok Kovač naslavlja ne le ruskega komponista in glasbo nasploh, ampak tudi samega sebe s točke napetosti, na kateri se je njegovo dosedanje delo sprostilo in se s sledmi preteklosti spodvilo v uprizoritveni novum.«
Delo – kultura, 30. 10. 2012 (Mojca Kumerdej)

»Zanimivo in kompleksno sodelovanje umetnikov različnih časov in miljejev se izkaže kot plodno, virtuozno, estetsko in odrsko izjemno učinkovito plesno, glasbeno, likovno in scensko delo. V njem so si ustvarjalci … dopustili svobodo vseh mogočih bremen in premestitev pomenov, tako na materialni kot na miselni ravni. In uspelo jim je.«
Radio Slovenija 1, 24. 10. 2012 (Petra Tanko)

"Devetinosemdeset let stara skladba Oktet, ki je v glasbo vpeljala neoklasicizem ter strukturalno razmišljanje, je očitno aktualna še danes. Iztok Kovač je dobrih 16 minut dolgo kompozicijo analiziral, rekonstruiral in vizualiziral v sodelovanju z dirigentko Živo Ploj Peršuh in muzikologom Gregorjem Pompetom, ki je pripravil kompozicijske dopolnitve. Predstava je izziv za vse, še posebej glasbenike in plesalce, ki so morali poleg doslednega izvajanja namenjati pozornost še zahtevnemu oblikovanju medsebojnih odnosov. Ker gre v izhodišču vendarle za plesni projekt, velja kljub celostno gledano dobri izvedbi še dodatno izpostaviti EnKnapGroup."
Pogledi, 14. 11. 2012 (Tina Šrot)

»Koreograf Iztok Kovač je, tako kot smo že vajeni pri njegovih dosedanjih plesnih stvaritvah, študijsko kompleksno in docela multimedijsko pristopil k skladateljevemu Oktetu, ni se zadovoljil le s plesno-glasbenim sožitjem ali celo gradil na kontrapunktih skladbe. Kovač je Oktet Stravinskega enakovredno umestil v odrski prostor, ga materializiral v sodobnih plesnih ter vizualnih praksah, tako da glasbena partitura v njegovi koreografiji postane oprijemljiva, dobesedno vidna in slišna, in je del večplastne umetniške celote. Šestnajstminutno skladbo je Kovač razčlenil in jo plemenitil z odrskimi efekti, glasbenimi variacijami in plesnimi vhodi do te mere, da celotna uprizoritev teče eno celo uro. ... Otteto je možno razumeti tudi kot Kovačev dialog s Stravinskim, kot njegovo preverjanje skladateljeve vizionarske sodobnosti in preizkušanja, koliko je ta skoraj devetdesetletna skladba še aktualna za današnji čas. ... Dobro pripravljen profesionalni plesni ansambel EnKnapGroup pod vadbenim vodstvom plesalke in koreografinje Tanje Skok si je na koncu, tako kot vsi izvajalci te predstave, prav gotovo zaslužil odmevni aplavz prepolnega gledališča.«
Paradaplesa.si, 2. 11. 2012 (Daliborka Podboj)

O ustvarjalcih

Iztok Kovač

Koreograf, pedagog in plesalec Iztok Kovač, ustanovitelj zavoda EN-KNAP, umetniški vodja plesne skupine EnKnapGroup in direktor centra kulture Španski borci, v devetdesetih letih umesti pojem slovenskega sodobnega plesa tako rekoč iz nič v evropski in svetovni kulturni prostor. S skupino En-Knap, ki jo je v Belgiji ustanovil leta 1993, je gostoval tako rekoč na vseh pomembnih svetovnih festivalih in prostorih, kjer se je v zadnjih dveh desetletjih pisala plesna zgodovina. V dvajsetletnem intenzivnem delovanju je v evropskem prostoru sodobnega plesa zagotovil zaščitni znak, v katerega kvaliteto že od začetkov vlagajo vplivni koproducenti. Za svoje delo je prejel vrsto najprestižnejših mednarodnih nagrad, leta 1994 kot prvi predstavnik sodobnega plesa tudi nagrado Prešernovega sklada, za ustvarjanje v zadnjih dveh letih pa letos tudi Župančičevo nagrado, najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana na področju umetnosti in kulture.

EnKnapGroup

Stalna mednarodna plesna skupina EnKnapGroup, ki jo je leta 2007 ustanovil Iztok Kovač, je v tem trenutku edini stalni ansambel za sodobni ples v Sloveniji. Mednarodna zasedba izjemnih plesalcev iz Slovenije, Velike Britanije, Švedske in Madžarske dela pod Kovačevim umetniškim vodstvom z mednarodno priznanimi koreografi in režiserji izrazito raznorodnih estetskih provenienc ter se razvija v prvovrsten plesni ansambel. Od leta 2009 ima EnKnapGroup svoj domicil v Centru kulture Španski borci v ljubljanskih Mostah.

Živa Ploj Peršuh

Živa Ploj Peršuh je umetniški vodja in dirigentka Orkestra in Ansambla Festine v Ljubljani ter izobraževalnega projekta na področju klasične glasbe »Povezovanje z glasbo in Mednarodnim orkestrom Maribor 2012«, v sklopu katerega redno sodeluje s svetovno uveljavljenimi umetniki, kot so Branimir Slokar, Wolfram Christ, Latica Honda-Rosenberg, Jens-Peter Maintz, Reinhold Friedrich in drugi. Različni projeki jo povezujejo s Komornim in Mladinskim zborom RTV Slovenija. Dirigirala je Wroclawski filharmoniji, Orkestru Slovenske filharmonije in nedavno Simfoničnemu orkestru SNG Maribor. Študij dirigiranja je zaključila leta 2008 na Visoki šoli za glasbene umetnosti v Mannheimu pri prof. Georgu Grűnu (zborovsko dirigiranje) in prof. Klausu Arpu (orkestrsko dirigiranje). Med študijem se je dodatno izobraževala pri cenjenih profesorjih in dirigentih, med drugimi pri Friedru Berniusu, Mariu Venzagu in Georgu Pehlivanianu. Že med študijem je tudi dirigirala Filharmoniji iz Baden-Badna, Wűrttemberški Filharmoniji Reutlingen, Komornemu orkestru Stuttgart in Filharmoniji iz Plovdiva v Bolgariji. Redno je sodelovala pri različnih glasbenih projektih v Mannheimu in na mednarodnem festivalu v Luzernu.

Komposter

Umetniški kolektiv Komposter, ki ga pri Ottettu zastopata Akaša Bojić in Luka Umek, deluje na širokem področju grafičnega oblikovanja, s poudarkom na gibljivem oblikovanju (avdiovizualna sporočila, animacije, videospoti, filmske špice in VJ-nastopi, video projekcije na koncertih, gledaliških in plesnih predstavah ter avdiovizualne instalacije). V nabor skupnih referenc kolektiva sodijo video projekcije za evropske in svetovne turneje skupine Laibach ter državni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti (2009 in 2010), projekcije za plesne in gledališke predstave, špice za televizijske oddaje in več kot trideset filmskih špic. Kolektiv stalno sodeluje z Zavodom EN-KNAP, Centrom kulture Španski borci, CUK Kino Šiška in Centrom sonoričnih umetnosti Vodnikova domačija. Člani kolektiva so se predstavili že na preko tridesetih samostojnih ali skupinskih razstavah ter nastopih doma in v tujini. Pregledno razstavo Kompostra v Galeriji Avla NLB je revija Trend označila kot enega od vizualnih presežkov zadnjega leta in jo uvrstila v ožji izbor za Trendove nagrade 2012.

Jaka Šimenc

Jaka Šimenc je eden najeminentnejših oblikovalcev svetlobe na slovenski gledališki in sodobnoplesni sceni. Kot mojster svetlobe in tudi scenograf je sodeloval z mnogimi avtorji – vizualnimi umetniki, režiserji, koreografi in umetniškimi skupinami. Je dolgoletni sodelavec Zavoda EN-KNAP in Iztoka Kovača, z Zavodom in Centrom kulture Španski borci je sodeloval tudi v vlogi tehničnega direktorja. Kot avtor raziskuje različne oblike gledališča, kot sta gledališče brez igralca in sonorično gledališče, katerega soustanovitelj je. Avtorski tandem Jaka Šimenc in Aleš Mustar je skupaj s Samom, Juretom Vlahovičem in Nejcem Sajetom leta 2005 navrgel odrski izdelek 16 obratov, septembra lani pa je Šimenc s soavtorji Barbaro Bulatović in Alešem Mustarjem predstavil tudi projekt Feng šus v gledališču brez igralca, ki se spogleduje s praksami gledališča objektov. Oba Šimenčeva avtorska projekta narekujeta suspenz igralske prezence in se spustita v raziskavo izraznih možnosti podpornih elementov v gledališču. Deluje tudi na področju izobraževanja tehničnih in oblikovalskih poklicev v gledališču.

Premiera: 23. oktober 2012, Španski borci

« Napovednik|Glasba|Ples in gledališče