Lekcija

Lekcija

Gledališka predstava

Zdi se, kot da je današnje stanje posledica absurda, ki se je rodil pred šestdesetimi leti. Zato se odločamo za Lekcijo!

Lekcija (La Lecon, 1951) je eno najbolj uprizarjanih Ionescovih del. Nastala je takoj po Ionescovi prvi igri Plešasta pevka (1950) in se s Stoli (1952) uvršča med antiigre romunsko-francoskega predstavnika dramatike absurda. Prvo slovensko izvedbo je doživela leta 1958 na Odru 57.

V kontekstu sodobnega časa Lekcija namiguje na tog sistem vzgoje in izobraževanja v korporativnem svetu. Igra predstavlja zamisel, da so v našem, hitro spreminjajočem se svetu, šibki, nemočni in nekoliko nevedni poteptani in "zaklani". Vendar: kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če ga stori pripadnih priviligiranega razreda. In na pomoč mu vedno znova priskoči služinčad - suženj, ki poskrbi, da kriminalna dejanja ostanejo med štirimi stenami.

Lekcija ne predstavlja angažiranosti, ne poziva k spreminajnju razmer, hrbet preprosto obrača obema rešitvama sveta: angažmaju in dekstrukciji. Preprosto podaja tezo, da je svet nesmiseln, absurden. In nam na koncu - z močno mero burkaštva in grotesknosti - vseeno poda odrešitev in potešitev.

Podrobneje o predstavi

Eugene Ionesco (1909 - 1994)
Lekcija (1951)

Dramski tekst je nastal v začetku druge polovice 20. stoletja, a je v današnjem času spet vse bolj in bolj aktualen. Če se je v časih po drugi svetovni vojni v ljudi naselil nekakšen lažen mir, ga je v svetovnem obsegu (po padcu berlinskega zidu) nadomestil krut svet potrošnje in plehkih porabniških želja, ki predvsem v tako imenovanem razvitem svetu dosegajo skrajno bizarne meje med tem, kar ljudje dejanske še potrebujejo in tistim, kar jim trg ponuja. A realna slika vse več ljudi vodi k askezi. H golemu preživetju.

Zgodba: Učenka prispe na privatno uro k profesorju. Sprejme jo služkinja, nato profesor. Profesor vodi predavanje – sodeluje. Učenka posluša predavanje – s prva sodeluje, čez čas pa vse manj in manj. Skozi predavanje profesorjev bes narašča, učenko pa vse bolj boli zob. Profesor prestopi mejo. Učenka ne sodeluje. Profesor umori učenko. Nož sodeluje. Služkinja sodeluje. Pogrebni zavod sodeluje. Na zvoncu nova učenka – sodeluje…

Tudi v Lekciji se spopadata dva sistema, dva človeka. Na eni strani stoji predstavnik trga. Profesor. Veliko oko. Država. Hudobna mati. Birokratski nesmisel. Absurd vladavine. Nelogična dogma. Represija. Privatno šolstvo. Plačljivo šolstvo. Lobi. Stroj. Robot, ki pregori. Profesor. Sloj 1.
Na drugi strani mu nasproti boleha učenka. Državljanka. Neuka. Uklonjena, poteptana potrošniška dušica, ki je pod težo izdelkov otopela, ki se šola pod prisilo družine (države?) Šolarka brez interesa. Osebek z avtizmom. Sloj 2 .
Za podporo Sloju 1 deluje sloj 3 - sluge in sužnji. V našem primeru Služabnik, ki je tudi sužnja.

Abortus je prepovedan. Lastno izražanje je prepovedano. Lastna misel je prepovedana. Sanje so kontrolirane. Ljudje kupujejo nepreverjeno znanje z zlatom. Ljudje kupujejo zlato samo…

Kupujejo… Prodajajo. Resnica ni več pomembna. Tudi realnost ni več pomembna. Otopelo zadovoljstvo instantnega življenja preveva vse družbene pore, vse družbene procese. Življenje v matrici. Razosebljanje na 0 in 1. Življenje je računalniški algoritem. Naravne povezave so onemogočene. Možgani brez pomoči umetne inteligence so nezadostni. Življenje posameznika je spravljeno v mikročip. Mehanski ljudožerec žre ostanke civilizacije. Ubija vsako misel na nedolžni upor. Na nestrinjanje. A dopušča otopelost, nezainteresiranost, nemoč. Dopušča sužnja, da služi edinemu cilju – tvorbi- državi in vsem njenim variantam. In dopušča, da sužnja ubije, zavrže in si privošči novega. Kar sami od sebe se ponujajo, da sprejmejo prostovoljno ugrabitev, ki jim na koncu koncev omogoča, da na trgu kiča preživijo svoja mala življenja, ko jih predčasno doleti nož.

Ukinjamo brezplačno šolstvo – do izobrazbe bodo imeli možnost samo bogati. Uvajamo privatno šolstvo – gojitev lobijev – korupcija. Manjšanje socialne moči države. Slehernik živi od živilskih kart. Organi pregona množično zapirajo državljane. Rodijo se prva koncentracijska taborišča. Proizvodnja se poveča. Naravnih virov je vse manj. Zastrupljenost okolja do skrajnosti. Ni več ljudi. Stroji. Stroji. Stroji

« Napovednik|Ples in gledališče