Neforma #118

Neforma #118

Serija izvedbenih improvizacij

Neforma #118

14. 4. 2025 ob 20h, Španski borci

Danes nič o dnevni politiki, nič o preštevanju žrtev v Gazi, nič o potresih, nič o Trumpu in nič o slovenskem duhovniku. V tej (dis)kontinuiteti družbenega sveta obračam misel in se zagledam – zaglodam v ko(s)t improvizacije, »simbol za svobodo, ki je ni« (Nina Dragičević). Tokrat improviziram s citati iz Narobe / Na robu glasbene prakse (Sploh, 2022), jih jemljem iz konteksta, si jih prilaščam. Improvizacija je »mnogokrat tudi praksa regeneracije. Je nekaj, v kar pripelje izčrpanost, a je hkrati obratno od izčrpanosti, je praksa napajanja, resetiranja, (ponovnega) osmišljanja« (Pia Brezavšček). Kot vabilo na aprilsko edicijo citiram Špelo Trošt, ki v prispevku Paranje robov citira Rancièrja:

»ko si bitja, ki jim je namenjeno ostati v nedeljivem prostoru dela, kjer ni časa za druge stvari, vzamejo ta čas, ki ga nimajo, da se potrdijo kot udeleženci skupnega sveta, da tistemu, česar ni bilo videti, dajo vidnost; ali da tistemu, kar je bilo slišati samo kot hrup telesa, dajo slišnost govora, ki razpravlja o skupnem.« Jacques Rancière: Emancipirani gledalec (Maska, 2010)

Emancipirana gledalka, gledalec, poslušalka, poslušalec – vzemi si ta čas, ki ga nimaš, in pridi na Neformo #118, kjer nas bodo v udeleženje, izkušnjo ter interpretacijo možnega skupnega sveta popeljali: Bojana Robinson, Rajko Muršič, Burja Podlesnik in Vid Drašler.


Neforma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

Če ne želimo, da Neforma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov Neforma k razmišljanju o improvizaciji vabi tudi pisce. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence Neforme, tudi za občinstvo samo. Neforma vabi umetnike kot goste in obenem kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.

V letu 2025 cikel snujeta Nataša Živković in Samo Kutin.
 

 

Burja Podlesnik se je s plesom začela ukvarjati pri treh letih in se je po igranju športov, kot sta odbojka in tenis, popolnoma posvetila plesu na Svšgugl v Ljubljani. Šolanje je nadaljevala na Švedskem, v programu NEFCD (New Education for Contemporary Dance) in se po tem pridružila IlDance-ovi mladinski kompaniji IlYoung, kjer je plesala v "Self Contained" koreografa Israela Alonija. Burja trenutno zaključuje svoje šolanje na ArtEZ University of the Arts v Arnhemu na Nizozemskem. Med študijem je nastopala v »Addio alla Fine« kompanije ICK Amsterdam, sodelovala z Miguelom Altunage Verdicie-jem v »Trickster«, plesala v »Triptych« koreografinje Caroline Finn. Ustvarila je dela, kot so solo »Snippet«, skupinsko delo »Leftovers« ter dueta »In My Room« in »Two Men In Underwear«. Skozi ustvarjanje se je začela spraševati o svoji vlogi umetnice v današnji družbi in začutila odgovornost, da izzove svet, v katerem živimo skozi intervencijo in preobrazbo trenutnih simbolnih okvirov. S kritičnim odzivom na aktualno realnost si v okviru svojega koreografskega dela prizadeva preoblikovati prostor, ki je dan stvarem, ki nimajo prostora, in ozvočiti stvari, ki drugače ostanejo tihe.

 

Bojana Robinson je koreografinja, plesalka in performerka iz Beograda, ki živi v Ljubljani. Avtorska predstava Oh, how very ordinary (soavtorica Katja Legin), je gostovala na festivalu Mladi levi, Krušče Festival, Desire Central Station Festival in na Gibanici. Avtorska predstava Mašina je imela premiero v Cankarjevem domu in gostovala na Kondenz festivalu v Beogradu. V zadnjih letih sodeluje s koreografinjami Matejo Bučar, Snježano Premuš in Andrejo Rauch Podrzavnik. Diplomirala je na Akademiji za ples v Salzburgu (SEAD) in končala Erasmus program “Dance as integrated in society and humanity” (SEAD in SNDO).

Rajko Muršič: v prejšnjem stoletju je igral v nekaj eksperimentalnih rokovskih skupinah in improvizatorskih zasedbah (Mi, Gromska strela, Nebodigatreba, Avantkurent), nastopal pa je tudi kot solist. V zadnjih dveh desetletjih se ponovno prepušča navdihu trenutka in analogno-električnemu brkljanju z zvoki električnih kitar. Občasno nastopa s plesalcem Ryuzom Fukuharo, bobnarjem Žigo Ipavicem, sodeluje tudi z umetnico Sašo Bezjak.

 

O Vidu Drašlerju lahko govorimo na več načinov. Od tega, da ga vztrajno srečujemo na festivu in dogodkih Ignor, kjer svojo glasbo staplja s poezijo, do mnogih dogodkov, ki jih organizira v okviru cila koncertov Taktišče. V zadnjem času smo ga lahko slišali v zasedbah TiTiTi, Trojnik, Oholo in Svojat, kjer poleg steady beata vsakič znova razpira tudi polje improvizirane glasbe. V mnogih primerih je backbone benda, vedno pa je bobnar, ki sošpilavcu odpira prostor in z njim deli muziko. Zareže, kjer rezati gre ter na plin in zavoro pritiska s tenkočutnostjo izkušenega mehanika ;) ki domuje v drobovju svojega inštrumenta, ga posluša, se nanj odziva, spremlja, se navdihuje, vzpodbuja in umika … skratka igra in igra se! Je skladatelj, pedagog, improvizator, pred vsem pa glasbenik.

 

« Napovednik|Glasba|Ples in gledališče