Ali lahko o tem govorimo?

Ali lahko o tem govorimo?

Najnovejše delo Lloyda Newsona in skupine DV8 Ali lahko o tem govorimo? (Can We Talk About This?) se ukvarja s svobodo govora, cenzuro in islamom. 

Od sežiga Satanskih stihov Salmana Rushdieja leta 1989, umora režiserja Thea Van Gogha, do kontroverznih danskih ilustracij preroka Mohameda iz leta 2005. Produkcija ansambla DV8 analizira, kako so ti dogodki zaznamovali in vplivali na multikulturno politiko, medijsko svobodo in umetniško cenzuro v Evropi in svetu. Predstava, ki v dokumentarnem slogu združuje gledališče in ples, vključuje tudi arhivske posneteke in intervjuje. Posebej za predstavo so o temi spregovorili pisatelji, aktivisti in politiki svetovnega slovesa.

»Liberalni strah pred tem, da bi drugega užalili, je omogočil zgolj to, da smo še lažje prizadeti.« Kenan Malik, avtor dela Od fatve do džihada (From Fatwa to Jihad).

»Silno, silno lahko se upremo temu, da bi nas knjiga razžalila. Treba jo je samo zapreti.« Salman Rushdie

 

Iz kritik

»Brilijantno gledališko delo. V svoji obravnavi multikulturnosti prečka meje plesa, dokumentarne drame in zvoka. Zavzame povsem izviren prostor … redka izkušnja … izjemno.« 
The Sydney Morning Herald

»Vsake toliko se pojavi predstava, ki ne le, da povsem na novo opredeli meje žanra, pač pa redefinira in na novo artikulira način, na katerega vidimo svet.« 
Time Out Sydney

 

O avtorju in skupini

Skupina DV8 je sinonim za »fizično gledališče« in ena najpomembnejših skupin, ki na tem področju izjemno učinkovito deluje že dobrih 25 let. DV8 je leta 1986 v Londonu osnoval in od ustanovitve dalje vodil Avstralec Lloyd Newson. Skupina je od takrat ustvarila 17 odmevnih, kritiško visoko priznanih del, ki jih je predstavljala po vsem svetu, in štiri televizijske filme, ki so prejeli številne nagrade. Delo Lloyda Newsona ima izjemen in trajen učinek na sodobni ples in gledališče. Za svoje odrsko in filmsko delo konsistentno prejema največje nagrade na obeh področjih.

Slovensko občinstvo se ga zagotovo spomni po odmevnih predstavah Enter Achilles (1995) in Bound to Please (1997), pozneje pa ga v Ljubljano več nismo uspeli pripeljati. Produkcija prihaja v Ljubljano še vroča, saj je bila premierno prikazana avgusta 2011 v ugledni Sydneyski operni hiši.

 

V okviru gostovanja bo potekal tudi pogovor z avtorjem Lloydom Newsonom in projekcija filma The Cost of Living.

Predgovor Lloyda Newsona k predstavi

Ideja za predstavo Ali lahko o tem govorimo?, ki govori o svobodi govora, multikulturalizmu in islamu, se mi je porodila med raziskovalnim delom za zadnjo produkcijo DV8 To Be Straight With You, dokumentarno plesno predstavo, ki govori o religiozni drži do homoseksualnosti. Ko smo se pogovarjali s homoseksualnimi muslimani, so številni pripovedovali o neverjetno slabem odnosu, ki so ga doživljali še zlasti v lastnih etničnih in verskih skupnostih v Veliki Britaniji.

Približno v istem obdobju (leta 2009) sta ugledni inštitut za javnomnenjske raziskave Gallup in Center za muslimanske študije anketirala 500 britanskih muslimanov o tem, kakšna so njihova stališča do homoseksualnosti. Od 500 vprašanih nihče ni dejal, da je ta »sprejemljiva«. Toda vselej, kadar sem trdil, da je takšni verski nestrpnosti treba ugovarjati, najsi je bilo to v pogovoru z akademiki ali prijatelji na večernih zabavah – z ljudmi, ki se sicer z mojo levičarsko politiko navadno strinjajo – so se številni ali izognili temi, namignili, da sem žaljiv, ali pa povsem zanikali dokaze.

Menim, da obstaja liberalna slepa pega – odsotnost glasov, ki bi se zavzemali za naše najbolj temeljne svoboščine, še zlasti kadar govorimo o islamu in multikulturalizmu. Ta korenini v naši želji po tolerantnosti in morda tudi v postkolonialnem občutku krivde in strahu pred tem, da bi nas označili za rasiste in islamofobe. V kontekstu predstave Ali lahko o tem govorimo? večina naših sogovornikov izraza multikulturalizem ne uporablja za opisovanje vsakodnevne izkušnje življenja v večetnični družbi, kar podpirajo, pač pa v kontekstu »s strani države podprtega multikulturalizma«, namreč lokalnih in vladnih politik, ki so, denimo, dovolile, da je v Veliki Britaniji delovalo kar 85 svetov šeriatskega prava. Ti sveti muslimanskim ženskam ne omogočajo enakih pravic kot muslimanskim moškim. Ali smo iz strahu pred tem, da bi bili žaljivi, izdali prav tiste manjšine in svoboščine, ki bi jih morali braniti? Kako lahko podpremo progresivne muslimane? Ali so s strani države podprti ukrepi za spodbujanje multikulturnosti, ki naj bi ustvarjali integracijo, v resnici le spodbudili segregiranje skupnosti?

Obenem smo muslimanske intervjuvance vprašali, ali se na Zahodu počutijo cenzurirane. Zakaj muslimani ne bi smeli protestirati proti ilustracijam preroka Mohameda, lobirati za šeriatsko pravo, zavračati homoseksualnosti ali demonstrirati med parado vojakov, ki se vrača domov iz Iraka ali Afganistana, ne da bi se obenem bali, da bodo zaradi svojega početja aretirani? Nekateri ugledni britanski muslimani, s katerimi smo govorili, še vedno želijo sežgati Satanske stihe Salmana Rushdieja, njegovo javno opravičilo za razžalitev in finančno odškodnino.

Toda kdo opredeljuje, kaj je žaljivo, in na kakšnem temelju to presodi? Kot je jedrnato povedal eden naših intervjuvancev: »Vse, kar je res pomembnega, bo nekje nekoga razžalilo.«

« Napovednik|Ples in gledališče