UVIK KONTRA

UVIK KONTRA

Tistim, ki poznamo Miloša Pogačarja, se zdi, da mu to pot razstavljenih fotografij ne bi bilo treba podpisati – vemo, da je rad v stiku z naravo, pozimi kje v hribih, najrajši na smučeh, in poleti kje na Jadranu, najrajši na kolesu. Nova razstava, ki je zasnovana kot serija nekakšnih diptihov, osnovni navdih črpa iz nasprotja dveh krajin in dveh letnih časov, ki bi mu glede na kompozicijo znatnega dela fotografij lahko rekli tudi ’med nebom in zemljo’, in zvenelo bi enako upravičeno v dobesednem in prenesenem pomenu.

Razstava se motivno odmika od prejšnje s tem, ko – vsaj na prvi pogled – izključuje podobe ljudi. V resnici je človek na fotografijah kar prisoten, le da največkrat v obliki bolj ali manj očitnih sledi, celo stiliziran avtoportret bomo našli med posnetki. Fotografsko pa je kajpak zanimivejši nek drug človek – tisti, ki je pritiskal na sprožilec; bolje rečeno je zanimiva zgodba, ki jo pripoveduje, ko lepoto danega dopolnjuje z osebnim videnjem. Morda bi se moglo reči, da je to videnje, čisto v skladu s prvim splošnim vtisom, obseženo v iskanju in ustvarjanju nasprotij, denimo med skalnato steno, ki tako rekoč govori sama, in pogledom proti obzorju, ki to ne bi bil, če fotografija ne bi bila skoraj vsa razbarvana, pa med neposredno, preprosto podobo snežnega pobočja in premišljeno grajeno fotografijo jadrnice pod senčnikom …

Med fotografijami, ki nosijo vidnejši pečat fotografovega posega, ena posebej izstopa. Ko je avtor Zveličarja opremil s smučmi, je poleg moči navdiha in razvitega čuta za kompozicijo pokazal še smisel za humor ter nekaj – v naših časih tako potrebne in odrešujoče – politične nekorektnosti. Ob tem skoraj ni treba dodajati, da Pogačar sam, zavestno, razstavo vidi kot odsev sebi lastnega duha nasprotovanja.

Marko Trobevšek

« Napovednik|Razstave