Simone de Beauvoir: STAROST 2 - Biti v svetu

Simone de Beauvoir: STAROST 2 - Biti v svetu

predstavitev knjige in razprava

Poleg osnovnih gerontoloških predpostavk, iz katerih izhaja de Beauvoir, se zdi zelo zanimiv njen jezni pristop. Delo začne z opisovanjem situacije starih v svetu, v katerem imata osrednjo vlogo socialna razsežnost in struktura družbe z njenimi socialnimi in ekonomskimi razmerami. Nato preide k izkušnjam starih ljudi. V tem poglavju oblikuje sklep o človeku kot o nekom Drugem, kar je primerno poimenovanje v vseh kategorijah, ki so predmet družboslovnega raziskovanja: za ljudi, ki potrebujejo pomoč na domu, za kronično bolne, za invalide in vse druge. Zato je primeren tudi za stare na sploh. Čeprav de Beauvoir ni bila prva, ki je uporabila ta izraz, je na tem področju kljub temu pionirka De Beauvoir je posvetila veliko strani temu, kako stari ljudje dojemajo svoje telo, torej temi, ki jo je gerontološko raziskovanje v zadnjih desetletjih praktično ignoriralo. V zadnjem obdobju pa se je več raziskav posvetilo prav dojemanju telesa v zadnjem obdobju življenja. Empirične raziskave so pokazale, da so starejši ljudje bolj zadovoljni s svojim telesom kot mlajši (Öberg & Tornstam, 1999), kar nasprotuje trditvam de Beauvoir. Eno od možnih pojasnil tiči v večjem sprejemanju in razumevanju telesnih sprememb, do katerih pride v starosti, ki jih razumemo kot povsem običajne in naravne, ”če ste stari toliko kot jaz” (Hammarström & Torres, 2012).

V zadnjih desetletjih se je v sklopu novega raziskovalnega področja prebudilo tudi zanimanje za povezavo med dojemanjem lastnega telesa in identiteto. Tako kot pri de Beauvoir vlada prepričanje, da zavedanje o telesu in njegovih spremembah vpliva na človekovo identiteto (Hockey & James, 2003). Študije so tudi pokazale, da mnogi stari ljudje enačijo lastno starost s telesnimi spremembami in različnimi fizičnimi težavami (Hammarström & Torres, 2010). Postmodernistični vidik poudarja, da je stališče interakcionizma, po katerem se identiteta oblikuje skozi to, kako nas vidijo drugi, esencialistično razumevanje. Namesto tega razume identiteto kot posledico razprave, zaradi česar se lahko človek o identiteti odloča sam in celo izbere več identitet (Hendricks 1992, Murphy & Longino 1997).
Če se navežemo na posledice, ki jih moškim in ženskam prinese upokojitev, in na to, kako moški in ženske dojemajo svoje telo, je slika kompleksnejša. Raziskave niso dale jasnih odgovorov oziroma so podale različne slike, ker drugačni življenjski pogoji in izkušnje na različne načine vplivajo na ljudi.

 

« Napovednik|Humanistika|Izobraževanje