Dvojno breme starih zapornikov

Dvojno breme starih zapornikov

okrogla miza

Vztrajno se v zadnjih tridesetih letih povečuje število zapornikov, in tako kot se družba nezadržno stara, se stara tudi populacija v zaporih. Vedno več je starih zapornikov. In tako kot vsaka družbena nepripravljenost in njen neodziv na spremembe najprej ogrozi najbolj ranljive skupine, tako vsako odlašanje s času primernimi ukrepi bremeni stare kot naraščajočo družbeno skupino. Družba in zapori se še vedno oklepajo ukrepov za mlade in tiste v srednjih letih, medtem ko so stari v družbi šele na začetku definiranja družbenih politik, zaporski sistemi pa prostorsko, kadrovsko in finančno še ostajajo na podmenah, veljavnih pred desetletji.

------------------

Nedvomno ni ugovorov na dejstvo, da so obstoječi zapori zgrajeni in organizirani za nadzor nad mladimi in vitalnimi zaporniki. Stari zaporniki, tudi tisti z minimalnimi zdravstvenimi težavami, se pogosto znajdejo v težavah pri znotraj-zaporski mobilnosti. Tisti s kroničnimi zdravstvenimi problemi ne pridejo vedno do ustrezne zdravstvene oskrbe. Slaba ureditev in koordinacija med zaporskim okoljem in tamkajšnjimi storitvami na eni in potrebami starih zapornikov se najočitneje pokažejo pri tistih s hujšimi telesnimi ali mentalnimi oviranostmi, med katerimi so zaporniki  v sedemdesetih ali osemdesetih letih starosti, zlasti tisti z napredujočimi demenco, Parkinsonovo boleznijo ali z resnimi srčno-žilnimi obolenji.

Opredelitev, kdo sodi med stare zapornike, je nedvomno stvar vsakokratnega premisleka. V tem pogovoru se ne bomo omejili na kronološko starost 65+, ki je v širši skupnosti starostna meja za upokojitev, saj številne tuje študije dokazujejo, da so zaporniki v povprečju približno deset let biološko starejši od vrstnikov iz širše skupnosti. Pri tem niti ni pomembno, ali je razlog za to posledica bivanja v zaporu ali njihov nezdrav način življenja pred zaprtjem (kajenje, popivanje, slaba prehrana). Pomemben podatek je tudi, da mlajši zaporniki gledajo že na tiste po 45. letu kot na stare, in tudi zaporniki utegnejo pri teh letih sebe dojemati kot stare.

Medicinska stroka je že večkrat opozorila, da zapori zagotavljajo zapornikom manj kot popolno zdravstveno oskrbo, kar zlasti občutijo stari zaporniki s trajnimi in kroničnimi zdravstveni težavami. Zastavlja se vprašanje, ali zapornikom s psihičnimi, senzornimi in gibalnimi težavami zaporska uprava in službe zagotavljajo vsaj v mejah praktično možnega enakopravno sodelovanje v zaporskem življenju. Nekateri še dodajajo, da bi jim morali zagotoviti tudi dostop do ustreznih skupin za samopomoč in drugih podobnih storitev. Tudi v zaporu namreč veljajo predpisi o prepovedi diskriminacije.

Sicer pa mnoge študije navajajo, da je zdravje zapornikov vseh starosti slabše od zdravja prebivalcev širše skupnosti in so zato njihove potrebe po medicinski oskrbi ustrezno večje. Tuje študije še nakazujejo, da je večja razlika med zaporniki in širšo populacijo glede mentalnih motenj kot glede telesnih, zlasti je med zaporniki bistveno večji delež osebnostnih motenj, psihoz in depresije.

Dr. Dragan Petrovec je zaposlen na Inštitutu za kriminologijo. Po oceni tujih ekspertov velja za vodilnega strokovnjaka za izvrševanje kazni zapora v svetu. Ukvarja se s filozofijo in prakso kaznovanja, tretmajem obsojenih in s kriminalitetno politiko. Na Univerzi v Ljubljani poučuje penologijo. Objavil je več strokovnih in poljudnih del, med drugim tudi Pismo nigerijske vdove, ki je izšlo v zbirki Opuščeni program.

Suzana Wolf, dipl. univ. socialna delavka, je podsekretarka na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij v sestavi Ministrstva za pravosodje, za področje socialnega vključevanja po odpustu in zdravstva. Osem let je delala v zaporu na Dobu, eno leto na Povšetovi in še prej v ženskem zaporu.

Dr. Vito Flaker bil začetnik več inovacij in novih smeri v socialnem delu in varstvu. V Sloveniji ga poznamo kot glasnega zagovornika dezinstitucionalizacije. Kot redni profesor je zaposlen na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ob tem pa si še vedno prizadeva za preobrazbo totalnih ustanov v skupnostne službe.

 

« Napovednik|Humanistika|Izobraževanje