Generator stranskih vej

Generator stranskih vej

Spektakel preveč vložene energije

Prišel je čas. Pridnih organizatorjev. Stabilizacijskih ukrepov. Gospodarjev. Šankerjev. Marljivih čebelic. Povprečnih števil. Odprtih za predloge. Konformizma. Lenobe duha. Pridkanih.
(N. Korda, 2007)

Kaj je performans in v kakšnem polju se dogaja? Ali odraža prekinitev gledaliških praks, ali pomeni fokusiranje v »odprto delo« ali nakazuje konec žanrov nasploh? Ali se »preveč vložene energije«, s katero si igralec na odru prizadeva »zapeljati« publiko, preprosto »zapelje« v druge žanre; v posredovane podobe, v zvočne premene, v en sam neskončni »jam session« …

Generator stranskih vej Neven Korda v izhodišču štarta iz dveh pozicij; iz presežka energije, ki ga vsebujejo gledališke predstave kot generativne enote diskurza, ki reproducira svoj lastni jezik, in iz seštevka žanrov, ki (zgodovinsko gledano) vse od sedemdesetih let naprej izhajajo iz polja gledališkega v smislu kolektivne igre. Posebna »zunaj-gledališka« pozicija projekta GSV – s sproti nastajajočim kodifikacijskim sistemom - zato ni mišljena kot gledališka govorica, temveč kot »stranska veja« performativnega prostora, ki vendarle ni suha. Generator stranskih vej je priključen na frekvenco nenehnega nastajanja, sprotnega menjavanja žanrov ter na - ko gre za kulturno in umetnostno produkcijo - deklarativno anti-elitistični pristop. V tem kontekstu so »stranske veje« tiste, ki (za razliko od debla, ki se s koreninami vpenja v tla), vodijo proti nebu, ter se množijo v manjše veje in vejice.

Generator stranskih idej generira gledališko improvizacijo med različnimi tipi odrskih izvajalcev s področja zvoka, giba, svetlobe, vizualij in govora. Je tip živega ustvarjanja; včasih izdelek, včasih užitek, včasih pot, najpogosteje pa igra, ki se širi iz polja glasbe in novih medijev na rob gledališča, medijskih platform in drugih fluidnih oblik uprizarjanja. Sproti nastajajoča »konstrukcija« ima obliko kontinuuma brez vnaprej zaključne dramatske strukture. Enakovredne »gmote«, ki tako nastajajo, so, v toliko, kolikor proizvajajo spektakelski učinek odrskih šovov, tudi satirična kritika politik in ideologij novega državnega sektorja - nevladnih organizacij (NVO).

… na razvalinah metelkovanja pa se bohoti konformizem, egoizem, lenoba duha… črno, črno, črno (N. Korda, 2007)

Andreja Kopač

 

*

Neven Korda je umetnik na polju performativnih in video umetnosti. Je režiser in avtor gledaliških predstav, avtorskih filmov, dokumentarcev, video spotov. Poleg tega je mentor in izvajalec delavnic uporabnega videa. Dejaven je na področju arhiviranja in ohranjanja video zapisov. V osemdesetih je bil soustanovitelj in vodja gledališke skupine FV 112/15, soustanovitelj alternativne video produkcije FV Video, ter član skupine Borghesia, zadolžen za vizualije. V devetdesetih je delal tudi kot video montažer, avtor TV podob, režiser in realizator projektov in tv oddaj. Na prelomu tisočletja se je (spre)obrnil k raziskovanju, prakticiranju, beleženju čiste video umetnosti. Korda je v produkciji zavoda Aksioma od leta 2004 naredil osem predstav: Pisma iz sedanjosti (2004) v sodelovanju s plesalcem in koreografom Igorjem Sviderskim in plesalko Živo Repovž, (Gibanica 2005); DVA (2005), v sodelovanju z Igorjem Sviderskim in Rosano Hribar (Grad Kodeljevo); YYY (2006) v Cankarjevem domu; ter performanse Jubilej, Izgubljeno mesto in Žalibog (2007) in Gospod Nahtigal (2008) v PTL. V teh predstavah je Korda sodeloval s stalno ekipo avdio in video manipulatorjev v sestavi Borut Kumperščak, Slavko Glamočanin, Luka Prinčič, Luka Dekleva in Aljoša Rot. Novembra 2009 je z novo ekipo ustvarjalcev v Staro mestno elektrarno postavil dramski performans Odmevi.

« Napovednik|Ples in gledališče