Produktivnost? Ne, hvala! Od uspešnega do dobrega staranja

Produktivnost? Ne, hvala! Od uspešnega do dobrega staranja

Okrogla miza v ciklu pogovorov v Španskih borcih

Uspešno staranje samo po sebi ne pomeni prav veliko. Je prazen koncept, ki se ga navadno napolni s prevladujočimi predstavami o tem, kakšno naj bi stanje bilo. Te predstave se znotraj znanstvene skupnosti utelešajo v teorijah, ki ne ponujajo le razumevanja stvarnosti, temveč tudi usmerjajo tako znanstveno skupnost kot velik del empiričnega raziskovanja in interpretacij zbranih podatkov. Vse skupaj sooblikuje javne politike, programe in strategije za razumevanje staranja in spoprijemanje z naraščajočim pritiskom na skrb za stare. Te javne politike najpogosteje temeljijo na predpostavkah iz teorij aktivnosti in kontinuitete, ki izvirata iz zbranih podatkov iz ameriškega kulturnega prostora, za katerega je značilna izjemno močna usmerjenost v delo in ki v ospredje postavlja produktivnost, učinkovitost in neodvisnost.

Ne preseneča torej, da najširše uporabljen model ’uspešnega staranja’, ki sta ga razvila Rowe in Kahn leta 1997, temelji na izogibanju boleznim in invalidnostim, ohranjanju visoke ravni telesnih in kognitivnih funkcij ter ohranjanju vključenosti v družbene in produktivne dejavnosti.

Slednje je za Linanga in Luoja problematično zaradi najmanj štirih razlogov. Prvič, uspešno staranje je po naravi staristično, saj zanika telesne spremembe v starosti in zagovarja težnjo ’ostati mlad’. Kar je za marsikoga nedosegljivo, neuspehi pa vodijo v frustracije, samozanikanje in sram. Drugič, koncept uspešnega staranja temelji na delovni etiki s predpostavko, da moramo biti vseskozi kar najbolj zaposleni, s čimer neupravičeno zanemarimo kvaliteto izkušenj, ki je bistvena za posameznikovo dobro počutje. Tretjič, koncept uspešnega staranja v sami gerontologiji posveča premalo pozornosti ideologiji potrošništva, v kateri se navidezna skrb za stare pojavlja kot marketinška strategija trženja življenjskih stilov. In četrtič, ironično se koncept uspešnega staranja kot univerzalno in vrednotno nevtralnega nereflektirano izvaža v kulture z vrednotami, ki se od zahodnjaških razlikujejo.

Verjetno bi bilo bolj pošteno, če bi politike staranja oblikovali v skladu s teorijo, ki se naslanja tudi na fenomenološki pristop in upošteva vrednote, ki jih definirajo stari sami in priznava starost kot obdobje razvojnih možnosti.

Ne smemo pozabiti, da je odgovor na vprašanje ’kdo smo in kakšni želimo biti’ odvisen od družbene skupine, kateri pripadamo, in pomenov, kakršne tej skupini pripisujemo. Dokler bomo odklone od tako imenovanega uspešnega staranja povezovali z individualnim neuspehom tako na ravni teorije kot v socialnih imaginarijih in praksi, ne bomo le diskriminirali tistih, ki ne zmorejo ohranjati visoke stopnje vključenosti v družbene in produktivne aktivnosti, temveč tudi tiste, ki se temu zavestno odrekajo. S tem pa bomo pri mnogih zavirali ali celo onemogočali možnosti osebnega in identitetnega razvoja.

V tem kontekstu staranje potrebuje teorijo, ki starim ne bi predpisovala določenega vedenja, opredeljevala zanje primernih aktivnosti in jih silila v sprejemanje določene realnosti, temveč jim mora omogočiti svobodno sprejemanje osebnih odločitev glede dejavnosti ali odmika od vnaprej določenih vlog, glede sprejemanja ali zavračanja družbenih norm, glede odločanja za druženje ali kontemplativno samoto.
Negovalno osebje in sorodstvo ob podpori interakcionističnih gerontologov prepogosto poskuša stare, ki se zapirajo vase ali se umikajo k nečemu, ponovno aktivirati, kar lahko ovira razvoj v starosti. Pri čemer neizogibno sodelujejo tudi sami stari, saj tako kot drugi prepoznavajo, da v družbi štejejo le dejavnosti iz vrednote iz srednjih let, kot sta produktivnost in družbeno udejstvovanje.

Na okrogli mizi bomo s kritično socialno psihologinjo doc. dr. Metko Mencin Čeplak, dolgoletnim direktorjem Grand hotela Union Bogdanom Lipovškom in sociologinjo dr. Katarino Štebe:
- primerjali različne poglede na starost (npr. iz zornega kota patologije, dejavnosti, umika, kontinuitete, razvoja, SOK – selekcije, optimizacije in kompenzacije);
- ugotavljali potrebo po novih teorijah, praksah, strategijah, politikah in intervencijah na področju socialne gerontologije;
- opozorili na škodljive učinke enostranskega normiranja starosti z vsiljevanjem vrednot zahodnjakov srednjih let;
- problematizirali koncept uspešnega staranja;
- razmislili o spregledanih značilnostih starosti in neizkoriščenih potencialih starih;
- predstavili in kritično ovrednotili pri nas še nepoznano teorijo o ’gerotranscendenci’.
 

Dogodek bo povezoval Otto Gerdina.
 

« Napovednik|Humanistika