Etika in demenca: med varnostjo in svobodo

Etika in demenca: med varnostjo in svobodo

Okrogla miza v ciklu pogovorov v Španskih borcih

Ko govorimo o etičnih vprašanjih v zvezi z demenco, pridejo marsikomu najprej na misel velike teme, kakršne pomenijo odločitve ob koncu življenja, nenazadnje evtanazija. A se skrbniki soočajo z etičnimi vprašanji dnevno, marsikdaj z zadevami, ki so na prvi pogled videti trivialne. Ali siliti bolnika v kopalnico, mu prodajati nedolžne laži, ki naj bi bile v njegovo korist, ga zapreti v sobo, da bi bil varen in ne bi odtaval na ulice. Za skrbnike take dileme niso trivialne, temveč izčrpljujoče, stresne, obenem pa se situacija glede bolnika vsak dan spreminja.

Demenca vpliva predvsem na kognicijo, je napredujoča in neozdravljiva, kar otežuje uporabo tradicionalnih etičnih orodij.

Skrbniki se soočajo z vprašanjem, kako ugoditi različnim interesom bolnika, denimo med njegovo svobodo in varnostjo. Ob tem imajo skrbniki tudi druge obveznosti, svoje življenje, predvsem pa morajo skrbeti tudi zase. In lahko so si nasprotujoče tudi želje bolnikov in tistih zunaj ožjega bolnikovega kroga, kot so denimno sosedje ali drugi stanovalci doma za stare.

Oskrbovalno in negovalno osebje v domovih se s podobnimi vprašanji srečujejo vsak dan, vendar je njihov odnos z bolniki drugačen in drugače vpliva na naravo etičnih problemov in njihovih rešitev. Ker skrbijo za več ljudi z demenco, morajo usklajevati in previdno razporejati čas, ki ga lahko namenijo posamezniku.

Zdravniki, patronažni in drugi terenski delavci in socialni delavci morajo pomagati skrbnikom in jim svetovati, kako urejati občutljiva etična vprašanja. Pri njih se pojavlja še dilema, kako uravnotežiti potrebe bolnika s tistimi ljudmi, ki zanj skrbijo. Odločiti se morajo, kako sporočiti negotovo diagnozo, kako krmariti med varnostjo in svobodo, hkrati pa morajo biti pozorni na vsako znamenje morebitne zlorabe bolnika z demenco. In nenazadnje se morajo odločiti, komu lahko zaupajo zaupne osebne podatke.

Večina se nas strinja, da če nekdo ne more sam poskrbeti zase, mora zanj poskrbeti družba. Za samo družbo pa se poraja vprašanje razmerja med visokimi skrbstvenimi standardi in razpoložljivimi viri za njihovo uresničevanje. Zagotoviti mora ustrezne zakonske in administrativne strukture, ki bodo denimo odločale, kdo lahko še sprejema ali ne more več sprejemati odločitev, paziti morajo na morebitna znamenja zlorab.

Na koncu se nam vsem lahko zgodi demenca, zato moramo razmisliti, da bi naše bližnje seznanili z našimi željami glede zdravljenja in skrbništva. Zavedati se moramo, da nihče nima edinega pravega odgovora in da si tisti z demenco in njihovi skrbniki zaslužijo bistveno več podpore, kot je je zdaj na voljo.

O problematiki sprejemanja odločitev glede dopustitve in odobritve aktivnosti, spoštovanja avtonomije bolnih posameznikov, zagotavljanju najboljše možne kakovosti življenja njihovim skrbnikom in ravnju v interesu tako prvih kot drugih, kot tudi o vnaprejšnji odločitvi za paliativno oskrbo in drugih vprašanjih o koncu življenja se bomo pogovarjali s:

- predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in predstojnikom Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom,

- predsednico slovenskega združenja za pomoč pri demenci Spominčica, Alzheimer Slovenija, Štefanijo L. Zlobec,

- predavateljico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Jano Mali,

- direktorjem Doma starejših občanov Ljubljana-Šiška Simonom Strgarjem.

Dogodek bo povezoval Otto Gerdina iz Zavoda Opuščeni program.
 

« Napovednik|Humanistika|Izobraževanje|Kulturna vzgoja